PRIČEVANJA

Elke Marks Stoper, 48

Sem Elke, stara 48 let, mama sedaj že odraslima sinovoma. Trenutno se že drugič v svojem življenju soočam z diagnozo rak. Pri 31 letih sem prebolela raka jajčnikov, takrat s pomočjo uradne medicine, saj se alternativnih metod še nisem posluževala in o tovrstnem zdravljenju nisem dosti vedela. Pred mano so bili operacija – odstranitev levega jajčnika in jajcevoda ter trije ciklusi kemoterapij. Glede na to, da sta bila moja otroka takrat še majhna, si niti nisem upala eksperimentirati in se zanašati na „nepreverjene” metode. Odločitev je bila takrat taka, kot je bila, ničesar ne obžalujem, saj se rak v vseh teh letih ni ponovil. A od takrat naprej nisem bila nikoli več taka, kot pred zdravljenjem, saj je kemoterapija v mojem telesu pustila posledice. Število levkocitov se ni nikoli več dvignilo na normalno raven in temu primerno tudi mój imunski sistem ni več ni deloval enako kot prej.

Je pa res, da sem po dokončanem zdravljenju dobila zagon in motivacijo, da v svojem življenju nekaj spremenim. Vedno sem obžalovala, da nisem dokončala fakultete in si s tem zagotovila boljše prihodnosti. Kmalu po zdravljenju sem svoje življenje obrnila na glavo in se pri dveh majhnih otrocih ter službi vpisala na fakulteto. Dokler sem se šolala in delala na sebi, na spremembah, sem se počutila zelo izpolnjeno. Nato sem začela s prebiranjem motivacijskih knjig, raziskovati, kakšen način prehrane bi bil zame najbolj primeren in ob vsem tem pridobivala širši pogled na to, kaj vse je potrebno za zdravje – ne le fizično, ampak tudi čustveno, umsko itd.

Ko sem čez nekaj let dobila vnetje ščitnice ter noduse na ščitnici in dobila izredno močna zdravila (Medrol), ki kljub vsemu niso zagotavljala ozdravitve, in bi me čakalo še zdravljenje z radioaktivnim jodom, sem se odočila, da se tokrat vključim v celoten proces zdravljenja tudi sama in ne čakam zgolj na to, kaj bodo zame naredili drugi. Med prebiranjem literature me je od vsega najbolj prepričal post, zato sem se odločila najprej poskusiti to možnost in tako telesu pomagati k samozdravljenju. Zaradi nodusov sem se prestrašila – kaj, če so tudi ti maligni? Že zaradi strahu pred ponovitvijo rakave bolezni sem se lahko brez večjih težav odločila, da se za nekaj časa odpovem hrani in uživam le sadno-zelenjavne sokove. Svojega prvega 21-dnevnega posta sem se lotila v lastni režiji, saj takrat še nisem spoznala ljudi, ki bi se s tem ukvarjali in me popeljali skozi to „potovanje.” Ves čas posta sem se gibala in imela neverjetno veliko energije, ki je še naraščala. Nisem se počutila slabotno. Vendar sem bila skeptična, če bom lahko vztrajala, ker mi dobra hrana veliko pomeni. V bistvu sem post začela brez pričakovanj, da me bo ozdravil, niti se nisem s tem veliko ukvarjala, ampak sem želela na lastni koži preizkusiti, če post deluje. Skrbelo me je le, kako bom toliko časa brez hrane. Ker pa sem se že od vsega začetka počutila zelo dobro, me je to motiviralo, da sem z lahkoto vztrajala.

In bilo je vredno. Po končanem 21-dnevnem postu so mi zdravila ukinili, saj so se ščitnični hormoni normalizirali. Nisem potrebovala ne preiskave z radioaktivnim jodom ne operacije, zdravljenje je bilo s tem zaključeno. Poleg tega sem bila ponosna, da sem dosegla zastavljeni cilj in vzdržala brez večjih težav.

Nato je bil precej časa mir. Po več letih sem ponovno zbolela, tokrat za obsežno pljučno embolijo. Po opravljenem CT-ju s kontrastom ter določitvi diagnoze sem pričela z zdravljenjem z injekcijami za redčenje krvi. Te sem si dajala še nekaj dni po odpustu iz bolnišnice, nato pa so mi za redčenje krvi  predpisali terapijo v obliki tablet. Začela sem se zavedati, da nekaj očitno delam zelo narobe, saj vedno znova zbolim. Kot je pač v moji naravi, sem se s to mislijo in iskanjem prave poti ukvarjala tako dolgo, dokler mi ni začelo iti na bolje, oz. je bilo z menoj ponovno vse v redu . Nato sem brez večjih težav ponovno zdrsnila v nezdrav način življenja: slaba hrana, veliko mesa, hitre hrane, kruha in nič gibanja na svežem zraku. Veliko lažje je bilo živeti po starem, znanem vzorcu, kot pa začeti spreminjati svoje navade. Vendar sem se takrat že zavedala, da me je v preteklosti ravno ta način pripeljal do bolezni in je samo vprašanje časa, kdaj bom ponovno dobila opozorilo … Kljub vsemu nisem bila dovolj močna, da bi spremenila način prehrane, iskala odgovore v duhovnem svetu in podobno, ker to je zahtevalo, da se aktivno udeležujem procesa zdravljenja, kar mi je predstavljalo napor. S takim načinom življenja sem svoj organizem kar hitro ponovno „zapacala,” saj se telo ob velikih količinah nezdrave hrane niti ni imelo časa čistiti. Me je pa vsaka od teh bolezni še bolj gnala k raziskovanju pravega in boljšega načina življenja.

Nekaj let kasneje so mi odkrili ciste na dojkah in opravili punkcijo. Na srečo ni bilo nič hudega, a sem to vzela kot opozorilo, da ukrepam, preden se razvije kaj hujšega. Ponovno sem se odločila za postenje, vendar pod vodstvom ter v skupini. Sicer sem se prvih 12 dni postila v lastni režiji, potem pa v skupini „opravila” še preostalih devet dni.  Za skupinsko postenje sem se odločila, ker po prevem postenju nisem nikoli zmogla brez hrane vzdržati več kot dan. Želela sem tudi izvedeti, kako naprej po končanem postu, saj me je star način življenja vedno znova vodil v bolezni. Odločitev, da se zadnjih devet dni udeležim skupinskega postenja, mi je pomagala, da sem začetne dni brez večjega napora premagala sama.

Vendar tokrat ni šlo več tako enostavno – nisem imela motivacije za gibanje, ampak sem samo čakala na zadnji dan. Ker sem morala vnaprej plačati rezervacijo za skupinsko postenje, me je že to spodbudilo, da začnem sama in zaključim s skupino. Takrat sem pridobila vpogled, kako izgleda postenje v lastni režiji in kako v skupini, ki celoten proces neverjetno olajša. Ob vseh dejavnostih, pohodih in predavanjih ni bilo časa razmišljati o lakoti, počutila sem se varno v krogu enako mislečih ljudi, s katerimi nikoli ni zmanjkalo tem za pogovor. Zadnjih devet dni posta je bilo neprimerno lažjih, kot prvih 12 v lastni režiji. Ciste po 21. dneh sicer niso izginile, je pa izginila tvorba, ki so jo morali zdravniki spremljati, saj je obstajala nevarnost, da se spremeni v maligno. Ker sem do takrat o postu že veliko prebrala, mi je nek notranji glas govoril, da bi morala nadaljevati. Vendar se mi je zdelo nepredstavljivo, da bi po 21. dneh nadaljevala še enkrat tako dolgo.

Lani oktobra pa sem ponovno dobila diagnozo RAK, tokrat druga vrsta in druga lokacija – melanom na žilnici levega očesa. Diagnoza mi je pošteno zatresla tla pod nogami. A sem se že pred zdravljenjem v bolnišnici odločila, da se bom ponovno lotila posta, tokrat 42-dnevnega. Malo me je bilo strah, saj se mi je 42 dni zdelo cela večnost. Najprej sem se prepričevala, da bi bilo lahko postenje v tej situaciji nevarno. Fizično sicer nisem bila slabotna, me je pa psihično precej prizadelo, preden sem lahko sprejela stanje, v katerem sem se ponovno znašla. Sama se posta tokrat nisem upala lotiti, zato sem iskala usposobljene ljudi, ki bi mi pomagali skozi teh 42 dni. Še isti dan mi je spletni iskalnik razkril članek iz revije, v kateri so predstavili Bilko Baloh. Takoj me je prepričala in začutila sem, da je to pravi naslov zame. Kontaktirala sem jo in se naročila na prvi posvet. Bilka me je izredno prijazno sprejela, mi povedala nekaj osnov o ajurvedi, nato pa sva se osredotočili na postenje. Moram reči, da je tokrat potekalo slabše kot prej, saj sem bila psihično izredno šibka, žalostna in prestrašena. Ker sem imela v preteklosti velike težave s kislino in pekočo bolečino v želodcu ter jemala Rupurut in Nolpazo za umiritev želodčne kisline, je težava vztrajala še prvih 14 dni posta. Občutek sem imela, kot da imam na želodcu razjedo. 15. dan pa sem se zbudila brez pekoče bolečine v želodcu in po tistem se ni več pojavila. Danes je od končanega 42-dnevnega posta minilo šele slab mesec, a je moje počutje veliko boljše. Bilka mi je bila na razpolago vsak dan, če sem jo potrebovala, mi pomagala z odgovori, ko sem pričela dvomiti v svojo odločitev o tako dolgem postu. Vsak njen nasvet, vsak pogovor me je vedno znova potolažil, da sem vztrajala ter nadaljevala. Med postom se mi je nekajkrat zdelo, da ne zmorem več in verjetno bi ga brez Bilke prekinila, saj sem čutila slabost in sem zato veliko manj pila kot je priporočljivo.

Ob vsakem slabem počutju sem pričela dvomiti, ali sem se podala na pravo pot. Bilka me je vedno znova potolažila in mi tako dala ponoven zagon, da nadaljujem, strah je izginil. Občutek varnosti, občutek, da nisem sama v tem, me je navdajal s tolažbo. Še toliko boljše pa je, da sem se pod Bilkinim vodstvom veliko posvečala pravilnemu načinu prehranjevanja tudi po zaključku posta, ne le med njim. Dobila sem občutek, da bom od Bilke odšla z vsem potrebnim znanjem, da tokrat na „pravi” poti tudi ostanem.

Ali je ta post kaj pripomogel k zmanjšanju tumorja, v tem trenutku ne vem, ker me kontrola po operaciji očesa čaka čez 14 dni. Je pa zagotovo ozdravil težavo z odvečno želodčno kislino, kar lahko potrdim na osnovi počutja.  Fizični del sem tako opravila, sedaj me čaka še, da uredim svoje psihično in duhovno stanje. Tudi tu mi je ponovno stopila nasproti Bilka, ki poudarja koristi meditacije. Pravilen način prehrane sem že odkljukala, saj mi je Bilka pripravila seznam vsega, kar lahko jem prva dva tedna po zaključku posta; dobila sem torej točne napotke, ne le stavka: „Sedaj pa začni z zdravo prehrano!”

Zavedam se, da je pred menoj še dolga pot, preden bom osvojila in poglobila znanje iz naslova alternativnih metod zdravljenja. Tokrat se bom malce bolj osredotočila še na svojo duhovno plat, saj sem se s tem področjem bolj malo ukvarjala. Bilki Baloh sem neizmerno hvaležna, da mi je pomagala ostati na pravi poti ter je svoje znanje in izkušnje nesebično delila z menoj.

Bresternica, januar 2022

Žiga Vavpotič, 38

Leta prinašajo spoznanja, da so tiste čisto osebne zmage največje. Najbolj posebne. In jih s seboj v žepu nosimo še dolgo, ko gledamo na nebu zvezde, ki nam pomižiknejo in rečejo, bravo.

Tokratni obisk Cipra je bila poseben. Ne, ker je Ciper že tako ali tako malo mističen, malo drugačen, ima nek patos, ki ga je v svetu, ki ga hitro razvijamo, težko doživeti. Klifi, ki pričajo leta vztrajnosti morja, trgi, kjer se starešine še vedno v miru srečujejo in klepetajo o življenju, toplina sonca, ki boža, čeprav je treba priznati, da je bilo tokrat tudi na Cipru precej bolj mraz kot ponavadi.

Ciper je bil tokrat drugačen zaradi moje odločitve.

Rodila se je med mojim zadnjim obiskom Cipra. Iza Sia mi je posodila zanimivo knjigo. Prebral sem jo in rekel, to naredim prihodnjič, ko pridem, vodeno, strokovno, ne, kot sem tu in tam že delal to poizkusno. Za največ 8 dni.

Tokrat sem se odločil, da se lotim tega procesa za 14 dni. In podaljšal za 20 dni. Post.

Nič bolan, nič ni bilo nujno, le tu in tam grehi, manjši in večji, kilogrami, podpradek, včasih kakšno čustvo potolažimo s hrano, mnogo preveč sladkorja, pa še več izgovorov, zakaj zvečer ob 23ih tako paše, da se naješ do konca, da še tri ure potem ne moreš zaspati, spiješ kozarec, dva, tri, tudi steklenico, ko je veselo.

Če kdaj, se mi je zdel čas korone idealen, vedno pravim, to je darilo, da se ukvarjamo sami s seboj. In ker je lažje pisati kot narediti, sem rekel, gremo v to, čeprav mi ne bo lahko. Meni, ki hrano ljubi, ki hrano razume kot socialno plat življenja… 14 dni brez hrane, sem si mislil. Ampak trmast, tudi vztrajen, sem si rekel, to bo šlo za šalo.

Knjiga, ki sem jo prebral oktobra je bila knjiga Post – seme zdravja, izjemne, malo posebne, v tem času meni ljube (in tako bo ostalo) dame, ki ji je ime Bilka Baloh.

Gotovo je pomagalo, da je čez to izkušnjo šla pred mano tudi prijateljica Saša. Moja mamasta prijateljica, kot pravi ona, ki pa je povoedala veliko lepega, ampak bila dovolj modra, da ni povedala preveč… Kajti, ko sem jo vmes klical in potarnal, je povedala, da je bilo pri njej še huje.

Je bilo hudo? Bilo je nekaj posebnega. Občutek prve dva dni, ko si lačen in ne ješ, poznam. Potem je šlo na odlično. Do nekje 9 dneva, ko mi je postajalo slabo. Jutranja slabost, sem si mislil, končno bom lažje razumel ženski svet. Grozno je bilo. Telo se čisti, me je bodrila Bilka. Hkrati pa je po 11 dnevu povedala, da je bilo grehov več, kot si je mislila. Kako imenitno bi bilo, če bi podaljšal kak dan, je rekla. Dan po dan, sem si mislil. Potem je bolje, da rečeva akcija, 20 dni in zmaga.

Da se razumemo, dovoljeno med tem postom je bilo 1 dc korenčkovega in 1 dc pesinega soka, čaji, voda, ko pa je bila res kriza, požirek slivovega soka. Z njim sva bila velika zaveznika.

Nikoli v življenju nisem bil tako vesel korenčkove juhe kot ob koncu posta. Post ni hujšanje. Post ni le čiščenje. Post odpira mnoga vprašanja, naš odnos do hrane. Upam, da to spoštovanje do vsakega grižljaja, ohranjam še dolgo. Seveda danes ni na menu-ju Sachar torte. Kajti počasi, po grižljajih prihajam nazaj. Upam, da se načim jesti počasneje. Da ohranim dobro voljo, lahkotnost in vse, kar je prišlo v teh 20 dneh. In ker vedno pride sreča s pogumom, je v teh dneh prišlo marsikaj čarobnega, posebnega in izjemnega. Spodbujanje je pomagalo. Hvala! Hvala vsem, ki ste bili, tako in drugače ob meni.

In hvala predvsem tebi Bilka. Ne samo za čas med postom, hvala za tvoje modrosti in hkrati vem, da bom vedno imel nekoga, ki me bo tu in tam opomnil, ko bom prehitro zašel, ko bom naredil več grehov kot bom imel odpustkov.

Uf, priznam. Teh 20 dni je bila moja velika zmaga. Toplo priporočam!

Ljubljana, 20. maj 2021

Saša Gerčar, 56

Sem izgorelka. Pred par leti sem zaradi dolgoletnega kroničnega stresa, močno prizadela svoj imunski sistem in si krepko načela zdravje. Takrat sem imela toliko težav, da bi z njhovim popisovanjem, preveč odebelila Bilkino knjigo, zato naj omenim le končno bilanco dolgoletnega zatiskanja oči pred realnostjo, ki jo čutim še danes, slabih deset let po najhujšem obdobju mojega do takrat sicer večinoma zdravega življenja. Ostala sem skoraj brez polovice zob, v obdobju dveh najbolj travmatičnih let sem izgubila vse lase in tako že osem let po svetu hodim popolnoma gologlava, uničila sem si ščitnico, zato se odtlej vsak moj dan začne s tremi majcenimi tabletkami, ki mi uravnavajo ščitnične hormone, stres pa se še vedno name lepi hitreje kot osa na sladki med.

Iz te črne luknje sem se izkopavala nekaj let, nekako zlezla ven in do teh čudnih, s korono obarvanih časih, živela dokaj normalno življenje.

Tisto pozno jesen pa so mi moči popuščale. Tisto, kar mi je pred nekaj meseci še zvenelo kot prijateljski klepet, je v moji glavi postajalo eno samo jamranje, tisto kar je bil prej vesel pasji sprehod, je postalo enourno zmrzovanje in prekladanje po blatnih travnikih, da sploh ne omenjam slastnih doma pečenih piškotov, ki so bili spomladi nekaj sladkega za ob kavici, oktobra pa samo še nekaj, kar se lepi na mojo rit hitreje od žensk na Plestenjaka. Številka na tehtnici se je približevala trimestni, jaz vse bolj depresivna, svojim hormonskim tabletkam pa sem dodala novo doživljensko dozo kemije – tablete za zniževanje želodčne kisline.

V takšnem jesensko melanholično skorajda depresivnem stanju, nekega dne poslušam kolegico, ki se je odločila za post. Ne, ne, kakšno shujševalno dieto, pravi post, kjer pravzaprav stradaš in ne ješ praktično ničesar. Pa klistir, pa takšni štosi. Po treh tednih lakote je kolegico razmetavalo od dobre volje in energije, zato sem po malce guglanja, že pošiljala sporočilo tisti Bilki Baloh, ki je preko postenja popeljala tisto kolegico in kot mi je povedal internet, o postenju napisala knjigo in preko lačnih dni varno popeljala že marsikatero bitje.

Z Bilko sva bili hitro zmenjeni, pripravila mi je program za 14 dni, upala sem na 21, a si na tihem rekla, da bom zmagovalka že po desetih.

Priprave so bile skorajda hujše od samega postenja. Spisek bio zelenjave, ki jo moram nabaviti, pa sokovnik, sezamovo olje, takšni in drugačni čaji, ščetke za ta in oni del telesa. Potem pa knjižnica in nabava knjig za moje tritedensko “počitnikovanje”. Odločila sem se, da bom brez dela, brez radia, televizije, s polic sem umaknila vse kremice in šminkice, si izbrisala lak za nohte in če bi imela laske, bi jih v teh dneh pustila siveti. Še aplikacij družbenega omrežja sem se rešila. Umaknila sem jih s prve strani telefona in jih zaprla v posebno omaro z oznako NEDOTAKLJIVO.

Pričakovanja? Ah, kaj vem, pravzaprav sem v to uletela precej spontano. Čeprav pravijo, naj post ne bo izgovor za hujšanje, sem si na tiho želela predvsem izgube nekaj odvečnih kilogramov. Pravzaprav sem potrebovala tisto brco v rit, ki mi bo dala zalet za boljše prehranjevalne navade.

Pa refluks, ja refluks in preveč kisline sta težavici, ki sta me pripeljali do vztrajnega papcanja že prej omenjenih pilul, ki pa sem se jih srčno želela znebiti. Mimogrede je nekje med postenjem padla še ideja, da bi se rada znebila belih oblog na jeziku, ki so kot sneg sredi Antarktike, vztrajno že nekaj let prekrivale celotno površino mojega jezika. In če bi se rešila še nekega asimetričnega rdečega fleka na mojem dekolteju, za katerega je pred nekaj meseci dermatolog izjavil, da je “vreden opazovanja”, bi … bi … ne vem, pač postala goreča zagovornica postenja.

Vraga sem zagrabila za roge in nekega novembrskega ponedeljka pričela. Borila sem se z vsakim dnem posebej. Vsak dan je bil nov izziv, nov korak in vsak večer sem si glasno čestitala za uspešen preboj. Bili so dnevi, ko je “sijalo sonce”, in takšni, ko je “lilo kot iz škafa”. Bili so dnevi polni upanja in takšni, ko bi vrgla puško v koruzo in se najedla vanilijevega sladoleda.

Najbolj me je bilo strah strahu. Ko začnem razpredati o vsem, kar se mi ali nam lahko zgodi, se začnem bati same sebe. Ko padem v tiste dni, me lahko uniči mozolj, ki se mi spusti na spodnjem delu leve ritnice. In ja, takšnih dni je bilo med postenjem kar nekaj. Ko 19 dni ješ le rahlo rumeno obarvano v zelenjavi prekuhano vodo in ti po klistirju v wc školjko pade kup … kup nečesa, se človek moje vrste, zgrozi. Ali ko že deseti dan ne piješ ničesar rdečega, iz tvoje zadnje plati pa po klistirju še vedno teče rdeča brozga, se v tvoji glavi nariše scenarij hujši od prepleta Žrela in Mostu na reki Kwai.

Kislina mi je grenila spanje. Namesto pričakovane hitre izboljšave, sem med postom hudo trpela. Še teden po zadnjem dnevu posta, sem jedla le razkuhan riž. Pic po pic se je stanje popravljalo. Danes sem brez refluksa in brez tablet za zniževanje kisline, jezik je veliko bolj rožnat, flek na dekolteju pa komajda opazen. Med postom sem shujšala za 13 kg in v naslednjih mesecih zgubila še dodatnih deset. Danes, deset mesecev kasneje, vzdržujem težo, refluksa ni in počutim se odlično.

Brez Bilke mi ne bi uspelo. Obupala bi pri prvih večjih težavah. Slišali sva se vsak dan, tudi videli pogosto. S strokovno razlago in svojo srčnostjo mi je pomagala premagati vse “ritne mozolje” in namišljena krvavenja. Skupaj sva premagali teh 21 dni, refluks, kilograme, bolečine v hrbtenici, nogi, obloge na jeziku, flek na dekolteju in mojo slabo energijo.

Ljubljana, 1. avgust 2021

Mateja Dermastja, 45

Januarja 2020 dobim telefonski klic zdravnice: Imam vaše izvide biopsije prosim še danes se oglasite pri meni in ne vozite sami naj vas kdo pripelje. Čez eno uro sem že sedela pred zdravnico. Od vsej zmešnjavi v moji glavi in milijon misli filmov ki so se mi odvijali sem komaj slišala njen glas: Izvid je pozitiven, raka imate. Takoj jutri morate na Onkološki Inštitut da ne bo prepozno.

Komaj sem se dobro zavedala situacije v kateri sem se znašla sem že ležala na operacijski mizi. Odstranili so mi tumor in bezgavke. Po treh tednih sta se obe rani na predelu tumorja in bezgavke močno vneli. Rani so mi punktirali in dobila sem antibiotik ki sem ga morala jemati 15 dni. Sledila je kemoterapija, ki sem jo zelo slabo prenašala. Poleg močnih bolečin zaradi katerih sem jemala protibolečinske tablete se mi je močno povišal tudi krvni sladkor. Postavili so mi diagnozo diabetes in uvedli injekcije inzulina. Pri vsakem odvajanju blata sem močno krvavela in imela bolečine. Pričele so se težave z vnetjem obnohtov. Sledile so štiri operacije (odstranitev nohtov) in pri vsaki operaciji deset dnevna kura antibiotika. Roka mi je začela močno odtekat – diagnoza limfedem. Po končani kemoterapiji je sledilo obsevanje. Tudi tu ni šlo brez zapletov in zopet deset dnevne kure antibiotika. Zdravljenje se je nadaljevalo z aplikacijo bioloških zdravil.

Po dobrem letu zdravljenja se je približevala zadnja aplikacija bioloških zdravil. Tega dne bi se morala veseliti a moje telo je bilo tako sesuto od vseh zdravil, anaztetikov, antibiotikov….da sem čutila samo strah kako naprej. Zdravniško zdravljenje se zaključuje jaz pa sem komaj stala na nogah. Bila sem popolnoma brez energije, moči in volje. Vsaka celica v telesu me je pekla in občutek sem imela da po mojih žilah teče strup ne kri. Pekoč občutek v glavi je bil tako močen da po cele noči nisem spala.  Pri vsakem odvajanju blata sem še vedno krvavela in imela bolečine. Močno izrazit edem desne roke bolečina v roki, zmanjšana gibljivost roke pa so bili pika na i ko sem vedela da moram nekaj ukrenit ker tako naprej ne bom mogla. Poleg vseh fizičnih težav ki so me pestile me je razjedalo tudi dejstvo, da me je do bolezni pripeljal moj dosedanji način življenja in če želim ostati zdrava da se mi rak ne ponovi moram spremeniti način življenja, prehranjevanja….. Ja to že, samo kako..?

Pričela sem z iskanjem rešitve. H komu naj grem, kako terapijo naj izberem, kaj naj jem….. ? Polno vprašanj na katera nisem imela odgovora. Vedela sem samo to, da potrebujem terapevta mentorja ki mu bom lahko zaupala, ki mu bo mar za moje težave in kjer bom začutila da je to tisto pravo kar potrebujem.

V neki reviji sem prebrala članek o Bilki Baloh. Takoj sem šla na internet do potankosti prebrala vse kar mi je googl ponudil pod zadetkom Bilka Baloh. Na njeni internetni strani sem videla, da je napisala tudi svojo knjigo Post, seme zdravja. Knjigo sem naročila in ko sem jo dobila sem vedela, da za vsem tem stoji oseba z velikim srcem in znanjem. V knjigi je bilo napisano posvetilo na moje ime, kartonasta škatla v kateri je knjiga prispela je bila porisana s srčkom, zvezdico (to škatlo še danes hranim). Da se neka oseba ki sploh ne ve kdo sem, da obstajam tako potrudi in na tak lep način pošlje knjigo mi je seglo do srca. Znanje iz knjige sem dobesedno požirala in v napisanih stvareh našla sebe. Poklicala sem Bilko in se naročila na konzultacijo.

Na uvodnem srečanju je Bilka prisluhnila mojim težavam. Razložila mi je da potrebujem post da resetiram telo ga prečistim strupov prejetih od vseh zdravil nato pa se začnem prehranjevati glede na mojo konstitucijo. Takoj sem začutila, da je Bilka oseba ki ji lahko popolnoma zaupam se ji predam. Ima ogromno znanja in izkušenj in resnično svoje delo opravlja s srcem in toplino.

Dogovorili sva se da s postom pričnem takoj po zadnji prejeti aplikaciji bioloških zdravil. Do takrat je bilo še tri tedne. V tem času sem preštudirala protokol, ki ga je Bilka sestavila izključno za mene za moje težave do zadnje vejice in pike ter si nakupila vse potrebno. Komaj sem čakala dan, ki sva ga določili za začetek.

Že prvi dan sem imela močne glavobole bila izčrpana in brez energije. Če nebi imela ob sebi Bilke ki me je bodrila bi zagotovo odnehala že prvi dan. Tretji dan je glavobol popustil. Še vedno pa sem bila popolnoma brez energije in izčrpana. Pokonci sem bila le toliko da sem opravila jutranji protokol si skuhala čaje, juhe sokove meditirala in šla na sprehod. Preostali del dneva pa sem preležala in prespala. So bili dnevi, ko nisem bila sposobna niti brati knjige in pisati dnevnika.

Z Bilko sva se slišali vsak dan tudi večkrat na dan. Zelo pomembno je bilo, da sem Bilki sproti poročala kako se počutim glede na to da sem bila pred tem na inzulinu. Tako mi je lahko Bilka sproti prilagajala dodatne sokove glede na moje počutje.

Osemnajsti dan mi je bil najhujši peklenski. Že zjutraj, ko sem vstala sem mislila da ne bom zdržala niti ure več, da bom dobesedno padla na tla in se nikoli več pobrala. Poklicala sem Bilko ki je bila tako kot vedno polna ljubezni in sočutja. Brez besed in obtoževanja mi je dala vedeti če ne zdržim več lahko odneham čeprav sva imeli v planu enaindvajset dnevni post. Njena toplina in ljubezen mi je dala neverjetno moč da sem v tem najtežjem trenutku s postom lahko nadaljevala.

Dve uri po najinem pogovoru sem doživela nekaj neverjetnega,  kot da me je oblil val močne energije in da je iz mene odplaknilo vso težo. Od tega trenutka dalje sem bila kot prerojena polna energije. Zadnje tri dni posta sem se počutila super polna energije in lahkotna.

Bilka nima samo neprecenljivega znanja ima tudi toplino in ljubezen, ki sem jo jaz poleg znanja še kako potrebovala.

Po postu sem se začela prehranjevati po protokolu, ki ga je Bilka napisala izključno za mene za mojo konstitucijo. Tako se prehranjujem še danes par mesecev po postu in tako se bom prehranjevala še naprej. Čeprav ni vedno lahko vztrajam in živim nov življenjski slog. Bolečin in krvavitev pri odvajanju blata nimam več, inzulina ne potrebujem več, pekoč občutek v telesu in glavi je izginil, limfedem se je zmanjšal za 50%.  Bolečine v roki so še prisotne a vem da bo s časoma tudi to bolje. Tako kot pravi Bilka nič ni čez noč, POČASI pa se vse da.

Vem da to ni bil moj zadnji post in tudi vse naslednje bom opravljala pod Bilkinim okriljem.

Bilka hvala za vse znanje in za vso podporo, ki si mi jo dala na moji trnovi poti.

Rakek, 3. julij 2021

Špela Bukovšek Turk, 44

Stara sem 44 let in že več kot sedem let so me pestile zdravstvene težave kot so intoleranca na določeno hrano, slaba prebava, napihnjenost in močni črevesni krči. Po četrtem porodu, pred štirimi leti, se je stanje le še slabšalo. Ves čas sem iskala naravne načine zdravljenja za omilitev težav.

Leta 2019 smo z družino dopustovali na ŠriLanki, kjer smo živeli pri domačinih, ki so nam kuhali po njihovih veganskih in ajurvedskih načelih. Tam bolečin in napihnjenosti ni bilo. Osupla sem in se odločila, da si v Sloveniji poiščem nekoga, ki bi me znal usmeriti, zdraviti in voditi pri spremembi življenjskega sloga, v smeri ajurvedskega prehranjevanja.

Po naključju sem konec leta 2019 spoznala gospo Bilko Baloh. Dogovorili sva se za prvi pregled in konzultacijo. Po temeljitem opravljenem pregledu, vprašanjih in dodatno izpolnjenih vprašalnikih mi je določila došno konstitucijo in priporočila katero hrano naj na kakšen način pripravim. Navodil sem se tri mesece držala in težave so se zelo omilile, ni pa bilo še povsem dobro.

Po petih mesecih sem zbrala pogum in se odločila za post po njenih navodilih. Skupaj sva se odločili (glede na došo, moj tempo življenja) za 10 dnevni post. Post sem izvajala v času mojega letnega dopusta, 500km stran. Razdalja ni bila ovira, saj mi je Bilka predhodno dala pisna, podrobna navodila kako in kaj. Seveda z opombo, se slišiva oz. si piševa  vsak dan. Tako je tudi bilo. Sproti sem ji poročala o svojem počutju, ki je prve dni malo nihal, nato pa sem se vsak dan bolje počutila. Bilka pa mi je vedno takoj razložila kakšni procesi se dogajajo v telesu in zakaj. Popolnoma sem ji zaupala. Moje noge so postajale lažje, trebuh je izginjal, misli so se bistrile.

Post je vplival ne le na telo, močno tudi na mišljenje, krepitev volje in zadovoljstva. Sebi sem se posvetila in rezultat je neverjeten. Celulit je izginil in celotno telo je 10ih dneh dobilo povsem novo obliko, čeprav sem izgubila le 4kg. Po mnenju moža sem popolnoma pomlajena;-) Sedaj sem na počasnem privajanju na hrano, zopet pod njeno kontrolo. Moje  mnenje, kjer je volja, tam je pot in nič ni pretežko.

Vesela in hvaležna, da sem lahko izkusila nesebično predajanje znanja Bilkinega vedenja o postenju in ajurvedi. Priporočam, zelo.

Medvode, 22. avgust 2020

Saša Homan, 50

Poleti 2020 sem bila operirana na dojki zaradi diagnoze neinvazivni netipni rak dojke, DCIS.

Vedela sem, da brez korenitih sprememb ne bo šlo naprej.

Pustila sem službo, ki sem jo že veliko let opravljala z muko in v kateri sem vztrajala zaradi varnosti in dobrega zaslužka. Vedela sem tudi, da moram temeljito očistiti fizično telo, saj sem že od nekdaj trdno prepričana, da se je človeško telo  sposobno samo pozdraviti, če le vzpostavimo prave pogoje za to.

Bilko sem zasledila na FB in takoj prebrala vse njene zapise o postenju, razstrupljanju telesa, prehrani… S postom sem sama imela že nekaj izkušenj, saj sem se že pred leti 15 leti dvakrat uspešno postila po teden dni. Takrat sem imela predrakave spremembe na materiničnem vratu in tudi že napotnico za poseg, na katerega pa nisem šla. Po izvedenem postu so bili izvidi odlični vse do danes.

Bilko sem poklicala in že čez nekaj dni me je sprejela na posvet. Takoj sva se ‘ujeli’ in videla sem, da obvlada svoje delo in poslanstvo in da ji lahko zaupam. Je pravi leksikon znanja o prehrani in življenju.

Skupaj sva se dogovorili, da bom izvedla 21-dnevni post. Nekaj dni sem potrebovala, da sem si priskrbela vse potrebno in se psihično pripravila na postenje. Zadnji dan pred postom sva šla z možem skupaj peš od doma na Brezje in izrekla prošnje za moč in voljo pri izvedbi posta.

Prvi dan sem pričela z jutranjim protokolom, ki mi ga je natančno napisala Bilka (krtačenje telesa, oljenje telesa, klistiranje, umivanje z naravnim milom in na koncu še umivanje z žajbljevim čajem, sočenje soka, kuhanje juhe…). Takoj zjutraj me je poklicala in me vprašala, kako mi gre. Prvi dan me je bolela glava in se nisem najbolje počutila. Šlo mi je na bruhanje. Vedela sem, da se je začel razstrupljevalni proces in da moram zdržati. Drugi in tretji dan glavobola ni bilo, zelo pa so me bolele noge. Vsak dan sem šla hodit v gozd in počutila sem se veliko bolje. Od petega dneva dalje je bilo počutje vsak dan boljše. Z Bilko sva se vsak dan slišali po telefonu in na vsako moje vprašanje ali dilemo mi je takoj odgovorila. Vsake par dni me je obiskala na domu, da me je v živo videla in spremljala mojo transformacijo telesa in duha.

Postila sem se 21 dni in post zaključila polna energije in z 12 kg manj. Leto dni po postu mi na izvidu piše, da ni znakov bolezni. Brez Bilke mi ne bi uspelo. Hvala ti zlata Bilka!

Kranj, 31. oktober, 2020

Špela Predan Hardy, 50

Leta 2018 so mi po številnih preiskavah diagnosticirali raka. Nujna operacija, ki ji je samo 10 dni po odpustu iz bolnišnice sledila še ena. Ko so mi odstranili zadnje šive, so me poslali na terapije, med katerimi sem najslabše prenašala radioterapijo. Trpela sem zaradiizjemno hudih stranskih učinkov – tako hudih, da mi je onkologinja zaupala, da v vseh letih še ni videla take reakcije. Kljub opeklinam so se zdravniki odločili, da ne smemo prekiniti in da moram opraviti ševse preostale terapije (skupaj 48). Vsak dan, z izjemo vikendov. Zaradi bolečin so mi predpisali številna močna zdravila, ki so imela seveda svoje stranske učinke. Bolečin niso omilila.

Zdravila so – poleg drugega – povzročila zaostajanje vode v telesu, kar je povzročilo napihnjenost, poleg tega pa sem se v devetih tednih zredila za devet kilogramov. Z možem že nekaj let jeva samo zdravo in organsko hrano, ne jeva sladkarij in zelo malo kruha. Vendar je moje telo vajeno gibanja. Zaradi bolečin po operaciji in bolečin, ki jih je povzročala  radioterapija, pa sem bila skoraj ves čas bolj ali manj priklenjena na posteljo. Vsak premik je bil neznansko trpljenje.

Ko sem tik pred božičem zaključila s terapijami in so se rane počasi začele celiti, sva se z možem odločila oditi na nekajdnevni izlet, da se s sprehodi počasi vnovič začnem gibati. Ker sem želela preveč, noge pa niso zmogle, sem omahnila po skalah in se polomila. Gibanje je bilo za osem tednov ponovno odpisano.

V času zdravljenja zloma sem kljub temu, da sem pazila, kaj jem, pridobila še dodatne štiri kilograme. Bila sem obupana. Napihnjenosti se nisem mogla znebiti in začela sem se zapirati v hišo. Ko sem obupana obiskala osebno zdravnico, mi je predlagala post.

Tako sem našla Bilko. Prosila sem jo za pomoč in takoj je bila pripravljena. Po dolgem uvodnem intervjuju sva se odločili, da začneva kar se da hitro. Seznanila me je s postopkom in mi podrobno razložila, kako post vpliva na telo ter kaj se utegne zgoditi – glede na to, da se je moralo moje telo očistiti strupov, prejetih s tabletami, ki sem jih uživala med radioterapijo. Kupila sem čaje, sokove, sestavine za juho in vse ostalo, kar je potrebno za post. In sva začeli.

Prvadva dneva staminila brez posebnosti. Lakote, razen prvi dan, sploh nisem čutila. Tretji dan me je začela boleti glava. Bolečina je bila vedno hujša, a ker mi je Bilka morebitni glavobolnapovedala pred začetkom, sem vedela, da je to povsem običajno. Po štirih dneh so se pojavile bolečine v velikih mišicah (v hrbtu in stegnih). Bolečine se niso pomirile šest dni. In bile so res hude.Tako hude, da nisem mogla ne sedeti ne ležati. Bolečine so bile znosne edino, če sem hodila. In sem hodila cele noči. Po spalnici, po stopnicah, krožila po dnevni sobi … Bila sem izčrpana in brez energije. Bilka, ki me je sicer klicala sleherni dan, me je v teh dnevih klicala dvakrat dnevno in me spodbujala, mi pojasnjevala, da  telo strupe izloča preko mišic, ko se čisti. Večja kot je mišica, več strupov se izloča preko nje in odtod bolečine.

Kljub temu, da je bilo hudo, nisem niti pomislila, da bi prenehala (ali vzela protibolečinsko tableto). Vedela sem, da se moratelo očistiti. In da mu moram dati priložnost, da proces zaključi.

Bolečine so po šestih dneh pošle in odtlej je bilo enostavno. Vsak dan sprehodi, čaji, juhe, sokovi in seveda klistir.

Na postu sem ostala 16 dni. V tem času sem se prenovila. Nič več nisem čutila slabosti, vrnila se je energija in izgubila sem osem kilogramov. Počutila sem se prerojeno.

Seveda pa po končanem delu posta, ko ne uživamo hrane, post še ni končan. Drugi del, ko spet uvajamo hrano, je enako pomemben, saj prav z lahkoto zapravimo ves kredit, ki smo ga pridobili v prvem delu.

Od mojega prvega posta je minilo nekaj mesecev, izgubila sem še nekaj kilogramov in počutim se odlično. Vrnila se mi je pozitivna energija in s tem volja. Vsem, ki se odločate za post, vam ga zelo priporočam. Svetujem pa vam tudi, da se– vsaj prvič – ne postite sami. Imeti nekoga, ki skrbi za vas, vam odgovarja na vprašanja, vas spodbuja, usmerja in s svojim vedenjem zagotavlja, da delate pravilno, je neprecenljivo.

Hvala, Bilči!

Rheinfelden, 26. avgust 2019

Katja Jakopič, 36

V nekem momentu mojega življenja so vsi okrog mene razpravljali o razstrupljanju. To me je napeljalo na misel, da bi rada razstrupila svoje telo tudi sama. Se pravilno postila s pomočjo mentorja. Poklicala sem prijateljico, ki se je že večkrat postila, in predstavila mi je Bilko. Hitro sva se ujeli in po pogovoru sem ugotovila, da je prava oseba za moje mentorstvo, saj veliko ve o prehrani, predvsem pa o postenju, ki ga izvaja že leta. Začutila sem, da ji lahko zaupam in pričeli sva že naslednji dan. Zakaj bi čakala …

In bilo je super!

Zame je bil najtežji prvi dan, čeprav sem se tega dneva zelo veselila. Imela sem glavobol in neznansko sem bila lačna. Zdelo se mi je čudno, saj pravzaprav sploh še nisem začela. Vsi naslednji dnevi so bili precej znosni. Bilka me je pripravila na vse, me poučila o pomembnih zadevah in odgovorila na vsa moja vprašanja. Bila je podpora, ki sem jo potrebovala, saj o postu nisem vedela nič. Z Bilko poleg mene je šlo vse zelo tekoče. Bila sem zelo zaposlena, saj sem imela veliko dela s pripravo zelenjavnih sokov, čajev in juhe, ki sem jo uživala, pa tudi vonjave obrokov, ki sem jih pripravljala za otroke, mi niso povzročale nobenih težav.

Pet dni brez hrane sem imela popolno podporo. Bilko sem lahko poklicala kadarkoli, ponoči ali podnevi, vedno mi je razložila proces, v katerem sem se znašla, in me pomirila. Najbolj neprijetni so bili jutranji počasni začetki, vendar je kmalu prešlo tudi to. Po petih dnevih sem se počutila čudovito in si rekla, da je bilo pravzaprav zelo enostavno.

Bilka mi je prehrano (po ajurvedi) pripravila tudi za dneve po postu, preden sem spet prišla na “običajno” hrano, s predlogi, kaj moje telo potrebuje in katera hrana se ne obnese dobro glede na mojo konstitucijo.

Moja prva izkušnja s postom je bila popolna in vesela sem, da sem šla skozi to zgodbo z Bilko. Hvaležna …

Ljubljana, 1. avgust 2018

Staša Elina Verbič, 48

Z Bilko se poznava že dolgo, najine vezi pa so se še poglobile, ko me je davnega leta 2000 navdušila za post in tako postala moja doživljenjska “postna mentorica.”

Njeno znanje o postenju je neizmerno! Od prvega trenutka dalje sem se pod njenim okriljem počutila popolnoma varno. Na vsako moje vprašanje in dvom je imela odgovor. Spremljala je prav vse moje korake, od tega, da sva šli na trg kupiti čaje, v trgovino pripomočke za klistir, hodili na sprehode, v savno, do najinih dolgih pogovorov. Z lahkoto me je vodila skozi moje prvo 10-dnevno postenje in tudi mojo edino krizo, ki sem jo imela tretji dan. Po tem je šlo vse samo navzgor in bila sem polna energije in dobrega počutja. Ter hvaležna za fenomenalno izkušnjo.

Rezultati postenja so me tako navdušili, da sem začela vsako leto prakticirati nekajdnevni post. In Bilka mi je prav vsakič stala ob strani! Vedno me je učila, da moram poslušati in čutiti svoje telo. Neko leto sem tako post po dveh dneh prekinila, saj se nisem počutila dobro. Nekaj ni bilo prav. Nisem pa vedela, zakaj mi tokrat postenje ne prija. Bilka je rekla, naj ga prekinem. Če čutim, da telo zdaj tega ne želi, bo že tako prav in moram to spoštovati. Čez nekaj dni sem izvedela za pravi razlog – bila sem noseča! 🙂

Vse, ki so se zanimali za postenje, sem napotilak njej, saj sama ne poznam osebe, ki bi imela več znanja in izkušenj o postenju kot ona.

Toplo priporočam!

Ljubljana, 12. maj 2018

Andro Fini Skaleras, 62

Sem upokojenec, v letih, ko mnogi moji vrstniki vse bolj pogosto razmišljajo o sodnikovi piščalki, ki bo v zadnji, recimo četrtini življenja, določila konec tekme. In to, kar živimo, je nenazadnje res nora dirka, v kateri nihče ne zmaga.

Postenje je eden od načinov, ki človeku pomaga ne samo preslišati piščalko, temveč sodnika še pred koncem tekme poslati domov.Post kot telesno čiščenje hkrati pomeni tudi močno duhovno čiščo. Hrana je namreč najbolj grob reprezentant materialnega sveta, ki človeku vsakokrat preprečuje stike z višjimi svetovi, torej z njegovo metafiziko, o kateri danes verjetno nihče več ne dvomi.

Zato se zanj ne odločamo kot za shujševalno dieto, ker to preprosto ni. Resna priprava zahteva nekakšen mentalni ‘reset,’ duhovno naravnavo, ki begajočemuumu onemogoča živeti skozi slepila čutil.

Zanimivo je, da je v dnevnem ritmu noč, spanje nekakšen približek duhovni pripravi na postenje, zato ne preseneča, da je pravi pomen angleške besede za zajtrk breakfast, – break / fast, prekinitev posta.

Pred mnogimi leti sem opravil kar nekaj postov, od tedenskega do mesečnega, samo ob vodi. Tega seveda danes nebi ponavljal, sem si pa mnogokrat prizadeval postenje ponoviti, pa mi nikakor ni uspelo. Imel sem vsa potrebna znanja, o postu sem pisal, kot publicist in režiser za A kanal posnel celo dokumentarni film, a ponovnega koraka nisem in nisem zmogel.

Do srečanja z Bilko Baloh, odlično prehransko strokovnjakinjo in hkrati strokovnjakinjo za tovrstno “neprehranjevanje.” Z izvirnim pristopom do zdravega in terapevtskega posta, nepopustljiva, odločna v stiku z mojo omahljivostjo, me je zapeljala, pospremila s takšno lahkotnostjo, da sedemnajst dni nisem občutil  niti najmanjše krize, celo v prvih treh dneh ne, ki so praviloma najtežavnejši.

Hvaležen sem ji.

Ljubljana, 23. marec 2016